Samopodobe šole. Konceptualizacija devetletke

Šebart Kovač, M.

2002

About the book

Očitno se je torej potrebno spoprijeti z nekaterimi za področje vzgoje v javni šoli ključnimi vprašanji, med katerimi so denimo, ali naj bi se javna šola v vzgoji preprosto prilagajala vrednotam staršev, ali je to dopustno, ali je sploh mogoče? V nadaljevanju(…) argumentiramo teze: da je za javne šole skupni, formalni vrednotni okvir določen že z Ustavo in mednarodnimi akti, ki jih je podpisala Slovenija; v določenih točkah, ko gre za raven partikularnega in identitete, prav ta okvir daje osnove za odgovore tudi na ta vprašanja; v javni šoli v načelih in ravnanjih ni mogoče preprosto privoliti v večinska mnenja staršev, saj so tudi ta lahko izključujoča in v nasprotju s skupnim okvirom vrednot in norm; o okviru vrednot in norm pa govorimo zato, ker gre za njihovo celoto in medsebojno povezanost – torej za okvir, ne za seznam posamičnih vrednot/norm. Če zapisanega ne upoštevamo, postane zahteva po učenju (reducirana na pomnjenje in reprodukcijo določene učne vsebine) malodane neprimerna. Ko namreč verjamemo (ali zaradi površnega razumevanja nekritično sprejmemo misel), da je znanje mogoče usvojiti brez napora, postane vsakršno naslavljanje zahteve na učenca s strani učitelja nepotrebno in nezaželeno. Zato ni presenetljivo, če učenec, ko učitelj od njega vendarle zahteva, da pokaže znanje, še zlasti, ko se je zanj treba učiti, to občuti kot nepotrebno obremenjevanje.