Učbeniki in družba znanja

Kovač, M., Šebart Kovač, M., Krek, J., Štefanc, D., Vidmar, T.

2005

Iz uvoda:

Tiskana knjiga je, odkar obstaja, medij z dvojno eksistenco: po eni strani s svojo umetniško, religiozno, znanstveno ali zgolj poljudno in zabavno vsebino praviloma posega v sfero, ki v zahodni kulturni tradiciji velja za vzdignjeno nad banalnost vsakdanjih tržnih razmerij, po drugi strani pa je kot fizični izdelek nedvomno tržni predmet, ki na poti od avtorja do bralca, torej založnika, tiskarja in knjigotržca, potuje s pomočjo mehanizmov ponudbe in povpraševanja. Sama vsebina knjige je nematerialna kulturna dobrina, njen tradicionalni materialni nosilec (potiskan, med platnice zvezan papir) pa je tržni predmet par excellence – in tako je že od samih začetkov tiska naprej, saj je v Evropi že tisk prve knjige, Gutenbergovega Svetega pisma, zaznamoval sodni spor o delitvi dobička, v katerem sta si nasproti stala Johan Gutenberg kot izumitelj tiska s premičnimi črkami ter Joachim Fust kot investitor v Gutenbergovo tiskarsko delavnico. Značilno za ta spor je dvoje: ohranjeni sodni spis o njem je neprecenljiv dokument o tem, kako je tisk sploh nastal, hkrati pa nas dejstvo, da se je v tem sporu že davnega leta 1455 sodišče postavilo na stran investitorja, ne pa izumitelja, zelo  jasno opozarja, da je že ob rojstvu tiska za samo delovanje založniškega procesa za ključno veljala funkcija tistega, ki investira denar v posamezni knjižni projekt (prim.: Kapr 1996, str. 158−200). Skratka, tiskarji in založniki so že od Gutenbergovih časov naprej zalagali in tiskali knjige zato, da bi z njimi služili. Toda mnogi med njimi so sloveli kot neizobraženi in pohlepni ljudje brez okusa in so kot taki v očeh sodobnikov predstavljali pravo antitezo vsebinam, ki so jih zalagali v knjižni obliki (prim.: Feather 1988; Kovač 1997).